Pesmi stanovalca g. Iva Puca

Po tratah zelenih hodim,

vdihavam zrak pomladi tople,

preveva dušo mi radost,

začutil dih sem ljubezni prve.

Božajo me žarki sončni,

ptice pesem ljubezni žvrgolijo,

a jaz srečo v sebi nosim,

ker srce polno je ljubezni.

Veselim se dotikov nežnih,

uživam v poljubih toplih,

z dušo celo se predajam

strastem ljubezni vroče.

Vitka kakor jelka mlada,

stopaš po poti peščeni,

popravljaš si lase vihrave,

ki z njimi se veter igra.

Korake v pesku slišim,

vonj las v nosu čutim,

nežne gibe telesa vidim,

misli moje so pri tebi.

Sledim stopinjam tvojim,

v srcu svojem si želim,

da veter bi postal

in božal tvoje bi telo.

Na obali peščeni sedim,

gledam čez širno morje,

ob šumu vetrov v borovcih,

poslušam peska šepet.

Gledam v vesolje temačno,

kjer na nebu neskončnem

posute zvezde so sreče

za vse ljudi tega sveta.

Naj mi bo v srcu radost

ali v duši žalost,

vedno mi na nebu

sveti zvezda moja.

Ko pošle bodo mi moči,

ugasnila luč življenja,

le zvezda neke sreče

še svetila bo naprej.

Revež, bolj lačen kot sit,

hodil iz kraja v kraj,

iskal košček je sveta,

kjer kot človek bi živel.

Bogataš, bolj sit kot lačen,

hlastal za premoženjem večjim,

pohlepno nabiral novce zlate,

da kupil ves bi svet.

Mož, oblasti željan,

s komolci si utiral pot,

hodil preko trupel vseh,

da vladal bi deželi svoji.

Prišel za vse čas je smrti,

prešli ožino so svetlobe,

onstranstva prestopili prag,

onkraj tega, vsi so si enaki.