Ena zgodba na dan, prežene korono stran !

ENA ZGODBA NA DAN PREŽENE KORONO STRAN!

Prejšnji teden smo pričeli s prebiranjem kratkih, a poučnih zgodb iz knjige Jorgeja Bucaya "Ti povem zgodbo?", ki nam krepijo dušo in duha v teh ne ravno prijaznih časih. Kdor še lahko bere, dobi svoj izvod zgodbe, tistim, ki imajo bolj utrujene oči ali pa se radi malo pocrkljajo, pa zgodbe prebirajo naši pripovedovalci.

Tudi z vami bomo podelili eno z naslovom: PRAVA VREDNOST PRSTANA.

"Mojster, prišel sem, ker se počutim tako ničvrednega, da sem povsem brezvoljen. Pravijo, da sem nekoristen, da ničesar ne naredim prav, da sem neroden in precej neumen. Kako bi se lahko poboljšal? Kaj naj storim, da me bodo bolj cenili?"

Ne da bi ga pogledal, mu je mojster odvrnil:

"Zelo mi je žal, mladenič, ne morem ti pomagati, najprej moram rešiti svojo težavo. Morda potem ..."

Malo je pomolčal, nato pa dodal: "Če bi mi priskočil na pomoč, bi svojo težavo rešil hitreje in potem bi ti mogoče lahko pomagal."

"Da ... z veseljem, mojster," je zajecljal mladenič, a je čutil, da so ga spet dali v nič in zanemarili njegove potrebe.

"Dobro," je pokimal mojster. Snel je prstan, ki ga je nosil na levem mezincu, ga dal fantu ter mu rekel: "Vzemi konja, ki je zunaj, in odjezdi na tržnico. Ta prstan prodajam, ker moram odplačati dolg. Zanj moraš dobiti kar največ, nikakor ne manj kot zlatnik. Zdaj pa hitro pojdi in čim prej se vrni z denarjem."

Mladenič je vzel prstan in odšel. Takoj ko je prišel na tržnico, je prstan začel ponujati trgovcem. Ti so si ga z zanimanjem ogledovali, dokler ni mladenič povedal, koliko bi rad dobil zanj.Ko je rekel, da hoče zlatnik, so se nekateri zasmejali, drugi pa so se obrnili stran. Le neki starček mu je prijazno razložil, da mu za takšen prstan nihče ne bo dal zlatnika. Nekdo mu je skušal pomagati in mu je zanj ponudil srebrnik in bakreno skledico, a ker je mladenič imel navodilo, da sme sprejeti najmanj zlatnik, je ponudbo zavrnil.

Ko je nakit ponudil že vsakemu, ki ga je srečal na tržnici - to je več kot sto ljudem - je pobito zajahal konja in se vrnil k mojstru. Mladenič si je zelo želel, da bi se vrnil z zlatnikom. Tedaj bi ga lahko dal mojstru, ki bi ga nehalo skrbeti in bi mu lahko svetoval in pomagal.

Vstopil je v sobo.

"Mojster," je rekel, "zelo mi je žal, ampak za prstan ni mogoče dobiti toliko denarja, kot ste mi rekli. Morda bi lahko dobil dva ali tri srebrnike, toda mislim, da nikogar ne morem ukaniti o pravi vrednosti prstana.

"Kar si rekel, mladi prijatelj, je zelo pomembno," mu je z nasmeškom odvrnil mojster. "Torej je najprej treba poznati pravo vrednost prstana. Še enkrat zajahaj konja in odjezdi k zlatarju. Kdo bi ti mogel bolje povedati, koliko je zares vreden? Reci mu, da bi prstan rad prodal, in ga vprašaj, koliko bi ti dal zanj. A ne prodaj mu ga, ne glede na to, koliko ti bo ponudil, pač pa se z njim vrni k meni."

Mladenič je ponovno odjezdil.

Zlatar je v soju svetilke pregledal prstan, si ga nato ogledal še pod povečevalnim steklom, ga stehtal in naposled rekel:

"Mojstru reci, da mu za njegov prstan trenutno ne morem dati več kot oseminpetdeset zlatnikov."

"Oseminpetdeset zlatnikov?!" je vzkliknil mladenič.

"Da," je odvrnil zlatar. "Vem, da bom s časom zanj lahko dobil okoli sedemdeset zlatnikov, toda če se mu mudi prodati ..."

Mladenič je navdušeno stekel k mojstru povedat, kar je izvedel.

"Sedi," mu je rekel mojster, ko mu je vse razložil. "Ti si tak kot ta prstan: dragocen si in edinstven. Toda to lahko prepozna le strokovnjak. Zakaj se torej trudiš, da bi vsak poznal tvojo resnično vrednost?"

In ko je to rekel, si je prstan spet nadel na mezinec leve roke.